Kot že vrsto let doslej smo na Srednji šoli Josipa Jurčiča Ivančna Gorica tudi letošnje dneve kulture v Občini Ivančna Gorica sredi maja obogatili s tradicionalnim letnim koncertom. Letos so se na koncertu v sredo, 16. maja, Mladinskemu mešanemu pevskemu zboru pridružili še dijaki violinisti in dijakinje flavtistke, ki obiskujejo Glasbeno šolo Grosuplje.

Pred skoraj polno dvorano so se vrstile zborovske pesmi izmenjaje z instrumentalnimi vložki. Zbor je zapel 17 pesmi, večino slovenskih narodnih, instrumentalisti pa so zaigrali 5 skladb. Med zborovskimi skladbami, uveljavljenimi in prepoznavnimi slovenskimi narodnimi pesmimi, kot so Pa se sliš’, Pod oknom, Stoji mi polje, Po jezeru, Bratci veseli, Dajte, dajte … so bile tudi slovenska popevka v zborovski priredbi in dve sodobnejši angleški zborovski skladbi. Pri nekaj skladbah je imel zbor za podporo odlično pianistko Danijelo Slana, ki je sicer tudi sopranistka šolskega zbora. Nastop sta vodila voditelja Iza in Julij, obiskovalci pa so dobili tudi ličen koncertni list, s katerim so spremljali nastop.

Priča smo bili zelo lepemu glasbenemu dogodku, ki ga je posebej oplemenitila mladost nastopajočih. Izredno lepo je bilo videti toliko mladih pevcev, ki so z navdušenjem in zelo ubrano sledili zborovodji Milanu Jevnikarju. Zagotovo se v našemu okolju ni bati, da bi slovenska ljudska in narodna pesem zamrli, dokler bomo imeli toliko navdušenih mladih pevcev.

Publika je nastop mladih pevcev in glasbenikov nagradila z bučnim aplavzom. V prijetnem prijateljskem druženju ob klepetu smo se zadržali še lep čas po koncertu. Razšli smo se z zavezo, da se spet snidemo, najkasneje ob letu osorej!

Milan Jevnikar

…na srce se pritiskala… Tako sta v nedeljo, 13. maja, na Gradišču nad Stično skupaj zapela Ženski pevski zbor Harmonija Ivančna Gorica in Mešani pevski zbor U3 Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje.
Prireditev s tem naslovom je bila hkrati tudi zaključek šolskega leta na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Ivančna Gorica, zato so šotor napolnili njeni »študenti«, pa tudi drugi poslušalci. Uvodoma je prisotne pozdravila Jožica Lampret, predsednica Društva UTŽO Ivančna Gorica, ki je program tudi povezovala. Povedala je, da so ideja, program pesmi, scenarij za prireditev in postavitev prireditve delo zborovodkinje Gabrijele Cedilnik, ki vodi oba nastopajoča zbora.

Posebna gostja prireditve je bila Dušica Kunaver, zbirateljica in zapisovalka ljudskega izročila in etnološkega gradiva. Iz njene zbirke »Pod lipo domačo« je dirigentka Gabrijela Cedilnik za prireditev izbrala največ zapetih in povedanih pesmi.

Slovenska ljudska pesem je ogledalo življenja naših prednikov. Spremljala jih je od zibelke do groba. Ni nastajala v mestih, temveč na podeželju, v vaseh, kjer so živeli preprosti ljudje, ki so pri delu in praznovanju povezani med seboj in hkrati z naravo. Pesmi izpovedujejo njihovo veselje in žalost. Na ta način so ljudje izražali svoja čustva, se poslavljali, ko so odhajali v širni svet za boljšim življenjem ali pa fantje k vojakom ter se radostili ob ponovnem snidenju.

Zapeli so osemnajst ljudskih pesmi z vasovalsko, vojaško in ljubezensko tematiko. To ni bil samo koncert, bila je res prava prireditev. Pevci so namreč nastopali tudi v vlogi recitatorjev in igralcev, pa še plesalcev za povrh. Pesmi so peli kot solisti, kot člani moškega kvinteta, moškega zbora, ženskega zbora in tudi združeni skupaj. Na harmoniki jih je spremljal Primož Cedilnik, zato so imeli priložnost tudi zaplesati.
To, kar je iz koncerta naredilo predstavo, so bile kratke hudomušnice, ki so jih pevci recitirali in zaigrali med pesmimi. Prav vsaka je povzročila salvo smeha med občinstvom in si seveda zaslužila aplavz. Program je tako potekal gladko in sproščeno. Pesmi, ki so jih peli, so bile ljudske in tako občinstvu znane. Posledica tega je bila, da nista pela samo zbora, temveč so z nastopajočimi zapeli tudi nekateri poslušalci.

Kot nam je povedala gostja Dušica Kunaver: »Ljudska pesem – za razliko od umetne – sodelovanje pri petju enostavno izsili s svojim ritmom in ponavljajočim se tekstom.« Povedala nam je tudi definicijo ljudske pesmi: »To je tista pesem, za katero je ljudstvo pozabilo, kdo je njen avtor. Ni pomembno, da je zapeta pravilno, pomembno je, da se širi od ust do ust in da odraža dogodke in čustva iz resničnega življenja. Njeno izročilo je dragoceno za narodovo bit, vendar se na žalost vse bolj izgublja.« Dušica pravi, da še največ podatkov izve v domovih za starejše, kjer, poleg šol in vrtcev, tudi predava. Pri 80- in 90-letnikih so spomini še živi, mladi pa za ljudsko izročilo ne vedo več, čeprav je to naše neizmerno bogastvo. Fantje na vasi so bili včasih pomembna »institucija«, bili so kosci, gasilci, pogrebci, vasovalci in še kaj. Pravila, kaj se sme in česa ne, so bila jasna, čeprav niso bila nikjer zapisana.

Ljudske pesmi se razlikujejo po pokrajinah, saj ima vsaka nek svoj pridih. Belokranjske pesmi so drugačne od gorenjskih, prekmurske pa od štajerskih. Pesmi kažejo tudi na povezanost z živalmi in rožami. V dokaz smo vsi skupaj zapeli pesem »Dekle daj mi rož rdečih«, na koncu pripovedi pa še »Kje so tiste stezice…«.
Ob koncu prireditve smo poslušali še venček ljubezenskih pesmi, zbora pa sta za dobro mero »navrgla« še pesem »Čakala bom…«. Njena avtorja, žal že pokojna, Slavko in Vilko Avsenik sta še znana, zato pesem (še) ni ljudska, vendar bo slej ko prej tudi ta in njune druge, taka tudi postala.
Ob koncu prireditve se je predsednica KD Harmonija Darinka Petek zahvalila zborovodkinji in avtorici prireditve Gabrijeli Cedilnik, korepetitorju in harmonikarju Primožu Cedilniku ter posebni gostji Dušici Kunaver s šopkom cvetja.

Predstava je bila tako končana, vendar se še nismo razšli. Predsednica UTŽO Jožica Lampret je obiskovalce prireditve povabila: »Ostanite še naprej z nami in počakajte na tisto, kar pride.« Na mize so prišle sladke dobrote, klobasice in kar gre zraven. Res se nikomur ni mudilo domov. V šotoru je ob prijetnem druženju šumelo kot v čebeljem panju še kar nekaj časa.

Joža Železnikar in Jožica Lampret